● Primarna umetna zamenjava kolka
● Deformacija proksimalnega femurja
● Zlom proksimalnega dela stegnenice
● Osteoskleroza proksimalnega femurja
● Izguba proksimalne femoralne kosti
● Revizijska zamenjava umetnega kolčnega sklepa
● Periprotetični zlomi stegnenice
● Zrahljanje proteze
● Okužbe so po zamenjavi pod nadzorom
Načela oblikovanja brezcementnih revizijskih stemov DDS so osredotočena na doseganje dolgoročne stabilnosti, fiksacije in vraščanja kosti. Tukaj je nekaj ključnih načel oblikovanja:
Porozni premaz: Brezcementni revizijski zobni vsadki imajo običajno porozni premaz na površini, ki je v stiku s kostjo. Ta porozni premaz omogoča boljše vraščanje kosti in mehansko prepletanje med vsadkom in kostjo. Vrsta in struktura poroznega premaza se lahko razlikujeta, vendar je cilj zagotoviti hrapavo površino, ki spodbuja osteointegracijo.
Modularna zasnova: Revizijski zobni aparati imajo pogosto modularno zasnovo, ki se prilagaja različnim anatomijam pacientov in omogoča intraoperativne prilagoditve. Ta modularnost omogoča kirurgom, da izberejo različne dolžine zobnih aparatov, možnosti odmika in velikosti glave za doseganje optimalnega prileganja in poravnave. Izboljšana proksimalna fiksacija:
Brezcementni revizijski zobni vsadki DDS lahko v proksimalnem delu vključujejo elemente, kot so žlebovi, rebra ali rebra, za boljšo fiksacijo. Ti elementi se vežejo na kost in zagotavljajo dodatno stabilnost, kar preprečuje zrahljanje ali mikropremik vsadka.
Artroplastika kolka je kirurški poseg, katerega cilj je izboljšati gibljivost pacienta in zmanjšati bolečino z zamenjavo poškodovanega kolčnega sklepa z umetnimi komponentami. Običajno se izvede, kadar obstajajo dokazi o zadostni količini zdrave kosti za podporo in stabilizacijo vsadkov. Totalna endoprotezka kolka (THA) je priporočljiva za paciente, ki trpijo zaradi hudih bolečin v kolčnem sklepu in/ali invalidnosti, ki jo povzročajo stanja, kot so osteoartritis, travmatski artritis, revmatoidni artritis in prirojena displazija kolka. Indicirana je tudi v primerih avaskularne nekroze glave stegnenice, akutnih travmatskih zlomov glave ali vratu stegnenice, neuspešnih predhodnih operacij kolka in nekaterih primerih ankiloze. Hemi-artroplastika kolka pa je kirurška možnost, primerna za paciente, ki imajo zadovoljivo naravno kolčno jamico (acetabulum) in dovolj stegnenice za podporo stegneničnega debla. Ta postopek je še posebej indiciran v specifičnih stanjih, vključno z akutnimi zlomi glave ali vratu stegnenice, ki jih ni mogoče učinkovito reponirati in zdraviti z notranjo fiksacijo, zlomi in dislokacijami kolka, ki jih ni mogoče ustrezno reponirati in zdraviti z notranjo fiksacijo, avaskularno nekrozo glave stegnenice, nezaraščenimi zlomi vratu stegnenice, nekaterimi visokimi subkapitalnimi zlomi in zlomi vratu stegnenice pri starejših bolnikih, degenerativnim artritisom, ki prizadene samo glavo stegnenice in ne zahteva zamenjave acetabuluma, ter patologijami, ki vključujejo samo glavo/vrat stegnenice in/ali proksimalni del stegnenice, ki jih je mogoče ustrezno zdraviti s hemi-artroplastiko kolka. Odločitev med totalno artroplastiko kolka in hemi-artroplastiko kolka je odvisna od različnih dejavnikov, kot so resnost in narava stanja kolka, starost in splošno zdravstveno stanje pacienta ter strokovno znanje in preference kirurga. Oba postopka sta dokazala učinkovitost pri obnavljanju gibljivosti, zmanjševanju bolečine in izboljšanju kakovosti življenja pacientov z različnimi motnjami kolčnega sklepa. Za paciente je bistveno, da se posvetujejo s svojimi ortopedskimi kirurgi, da določijo najprimernejšo možnost operacije glede na njihove individualne okoliščine.
Dolžina stebla | Distalni premer | Dolžina materničnega vratu
| Odmik |
190 mm/225 mm | 9,3 mm
| 56,6 mm | 40,0 mm |
190 mm/225 mm/265 mm | 10,3 mm | 59,4 mm | 42,0 mm |
190 mm/225 mm/265 mm | 11,3 mm | 59,4 mm | 42,0 mm |
190 mm/225 mm/265 mm | 12,3 mm | 59,4 mm | 42,0 mm |
225 mm/265 mm | 13,3 mm | 59,4 mm | 42,0 mm |
225 mm/265 mm | 14,3 mm | 62,2 mm | 44,0 mm |
225 mm/265 mm | 15,3 mm | 62,2 mm | 44,0 mm |
Totalna endoproteza kolka (THA) je kirurški poseg, katerega cilj je izboljšati gibljivost pacienta in zmanjšati bolečino z zamenjavo poškodovanega kolčnega sklepa z umetnimi komponentami. Običajno se izvede, kadar obstajajo dokazi o zadostni količini zdrave kosti za podporo in stabilizacijo vsadkov. THA je priporočljiva za paciente, ki trpijo zaradi hudih bolečin v kolčnem sklepu in/ali invalidnosti, ki jo povzročajo stanja, kot so osteoartritis, travmatski artritis, revmatoidni artritis in prirojena displazija kolka. Indicirana je tudi v primerih avaskularne nekroze glave stegnenice, akutnih travmatskih zlomov glave ali vratu stegnenice, neuspešnih predhodnih operacij kolka in nekaterih primerih ankiloze. Po drugi strani pa je hemi-artroplastika kolka kirurška možnost, primerna za paciente, ki imajo zadovoljivo naravno kolčno jamico (acetabulum) in dovolj stegnenice za podporo stegneničnega debla. Ta postopek je še posebej indiciran v specifičnih stanjih, vključno z akutnimi zlomi glave ali vratu stegnenice, ki jih ni mogoče učinkovito reponirati in zdraviti z notranjo fiksacijo, zlomi in dislokacijami kolka, ki jih ni mogoče ustrezno reponirati in zdraviti z notranjo fiksacijo, avaskularno nekrozo glave stegnenice, nezaraščenimi zlomi vratu stegnenice, nekaterimi visokimi subkapitalnimi zlomi in zlomi vratu stegnenice pri starejših bolnikih, degenerativnim artritisom, ki prizadene samo glavo stegnenice in ne zahteva zamenjave acetabuluma, ter patologijami, ki vključujejo samo glavo/vrat stegnenice in/ali proksimalni del stegnenice, ki jih je mogoče ustrezno zdraviti s hemi-artroplastiko kolka. Odločitev med totalno artroplastiko kolka in hemi-artroplastiko kolka je odvisna od različnih dejavnikov, kot so resnost in narava stanja kolka, starost in splošno zdravstveno stanje pacienta ter strokovno znanje in preference kirurga. Oba postopka sta dokazala učinkovitost pri obnavljanju gibljivosti, zmanjševanju bolečine in izboljšanju kakovosti življenja pacientov z različnimi motnjami kolčnega sklepa. Za paciente je bistveno, da se posvetujejo s svojimi ortopedskimi kirurgi, da določijo najprimernejšo možnost operacije glede na njihove individualne okoliščine.