Kaj je zunanja fiksacija?
OrtopedskiZunanja fiksacijaje posebna ortopedska tehnika, ki se uporablja za stabilizacijo in podporo zlomljenih kosti ali sklepov od zunaj telesa.Zunanja fiksacija nastavitevje še posebej učinkovit, kadar zaradi narave poškodbe, splošnega zdravstvenega stanja pacienta ali potrebe po pogostem stiku s prizadetim območjem ni mogoče uporabiti notranjih metod fiksacije, kot so jeklene plošče in vijaki.
Razumevanjezunanja fiksacijasistem
Enzunanji fiksatornapravaSestavljen je iz palic, zatičev in sponk, ki so pritrjeni na kost skozi kožo. Ta zunanja naprava drži zlom na mestu, ga med celjenjem ohranja pravilno poravnanega in stabilnega. Zunanji fiksatorji so običajno izdelani iz lahkih materialov, kot sta aluminij ali ogljikova vlakna, in so enostavni za uporabo ter jih je mogoče po potrebi prilagoditi.
Glavne komponentezunanja fiksacija v ortopedijivključujejo igle ali vijake, ojnice, klešče itd.
Uporabazunanja fiksacijasistem
Zunanja fiksacija se pogosto uporablja v različnih ortopedskih scenarijih, vključno z:
Zlomi: Posebej uporaben je pri kompleksnih zlomih, kot so zlomi medenice, golenice ali stegnenice, ki jih tradicionalna notranja fiksacija morda ne more izvesti.
Obvladovanje okužb: Pri odprtih zlomih ali primerih, kjer obstaja tveganje za okužbo, zunanja fiksacija omogoča lažji dostop do mesta rane za čiščenje in zdravljenje.
Podaljševanje kosti: Zunanje fiksatorje je mogoče uporabiti pri postopkih podaljševanja kosti, kot je distrakcijska osteogeneza, pri kateri se kosti postopoma raztezajo, da se spodbudi rast novih kosti.
Stabilizacija sklepov: V primerih hudih poškodb sklepov lahko zunanja fiksacija zagotovi stabilnost, hkrati pa omogoča določeno stopnjo gibanja.
Uporaba ima več prednostiortopedski zunanji fiksatorpri zdravljenju:
Minimalno invazivno: Odmedicinska zunanjafiksatorČe se uporablja zunaj, povzroča manj poškodb okoliških tkiv v primerjavi z metodami notranje fiksacije.
Prilagodljivost:zunanji fiksator ortopedskise lahko po operaciji prilagodi spremembam v bolnikovem stanju ali odpravi težave s poravnavo.
Zmanjšano tveganje okužbe: Z ohranjanjem dostopnosti mesta kirurškega posega lahko zdravstveni delavci učinkoviteje spremljajo in obvladujejo morebitne okužbe.
Spodbujanje rehabilitacije: Bolniki lahko običajno hitreje začnejo z rehabilitacijskimi vajami z zunanjo fiksacijo, ker ta metoda omogoča določeno stopnjo mobilnosti, hkrati pa ohranja stabilnost.